Sodobni starši, zlasti tisti, ki so prvič postali starši, dajejo velik poudarek učenju. Želijo vzgajati svoje otroke z najbolj znanstveno utemeljenimi metodami, zato mnogi že od spočetja otroka veliko berejo: razvojne mejnike za vsako fazo nosečnosti, bistvene prehranske dodatke, potrebne previdnostne ukrepe ... Ko so otroci še zelo majhni (zlasti mlajši od enega leta), matere pozorno spremljajo tudi znanje, povezano z vsemi vidiki rasti in razvoja svojega otroka.Lahko rečemo, da so matere na splošno pozorne na znanstvene metode v konkretnih vidikih, prizadevajo si izpolniti razvojne potrebe svojih otrok in jim zagotoviti ustrezno prehrano. Vendar pa nekatere matere, ko otroci odraščajo, zlasti po drugem letu starosti, ko mejniki razvoja postanejo manj izraziti in se pojavi samozavest, zanemarijo nadaljnje učenje. Pri vzgoji otrok se zanašajo na intuicijo ali navadne prakse, pri čemer ne upoštevajo ustrezno psihološkega razvoja in izobraževalnih potreb otroka.Ohranjanje psihološkega blagostanja otroka in vzpostavitev zdravih izobraževalnih načel sta enako pomembna kot fizično zdravje. Številne knjige se zdaj ukvarjajo z izobraževanjem in psihologijo otrok ter raziskujejo vprašanja, kot so: »Ali je treba veliko brati o tej temi? Ali je treba razumeti notranji svet otroka? Ali je vzgojo mogoče voditi izključno na podlagi knjig in nasvetov strokovnjakov?« Te teme so matere že dolgo obravnavale v blogih.Osebno sem, ker pred materinstvom nisem vedela ničesar o vzgoji otrok, otroški psihologiji ali izobraževanju, veliko naučila iz knjig. Lahko bi rekli, da spadam v kategorijo staršev, ki »vzgajajo otroke po knjigah«. Med nosečnostjo in dojenčkovim obdobjem so prevladovale knjige o zdravju, kasneje pa sem se osredotočila predvsem na otroško psihologijo in izobraževalno literaturo. Zaradi osebnega interesa sem se poglobila v študij teh področij.Zato bom z nekaj domišljije delila svoje razmišljanja. Seveda ne zagovarjamo dogmatičnega pristopa k vzgoji otrok strogo po knjigi, ampak raje raziskujemo, kako naj se starši učijo. Študirati ali ne študirati? Ali je pomembna razlika? Poznam izjemno sposobnega posameznika, ki je odraščal v majhni gorski vasi. Njegova mama je bila nepismena, vendar so njegovi bratje in sestre dosegali odlične rezultate tako v šoli kot tudi v značaju. Ali to pomeni, da je mogoče vzgojiti dobre otroke brez študija?Tokrat sva z voditeljico Xiaoqun posebej raziskali prav to vprašanje. Pred kratkim sem na svojem blogu materam priporočila nekaj knjig o vzgoji otrok. Mnoge prijateljice so v komentarjih delile svoje misli po branju teh knjig. Iz teh komentarjev in iz mojih pogovorov z nekaterimi materami na spletu je jasno, da glede vprašanja »ali naj beremo knjige in se učimo o vzgoji otrok« trenutno obstajajo tri vrste staršev: Prva vrsta: tisti, ki po branju in učenju nenadoma pridobijo novo spoznanje. Naj citiram komentar ene od mater na mojem blogu: »Hvala za vaše priporočilo!«V zadnjih dneh sem v naglici prebrala knjige Ljubezen in svoboda, Ujemanje občutljivih obdobij otrok in Kdo je ukradel srečo naših otrok. Knjige so me globoko zaznamovale in čutim globoko obžalovanje do svojega otroka.Moja hči je zdaj stara štiri leta in osem mesecev. Mnoga trmasta, na videz nerazumna vedenja, opisana v knjigah, se kažejo tudi pri njej. Vendar sem se pogosto odzivala z železnim pristopom, da bi omejila njeno vedenje, in bila celo ponosna na to, ker sem mislila, da je to dokaz, da je ne razvajam!Zelo mi je žal zanjo! Ko je bila novorojenčka, sem se učila iz knjig in si prizadevala, da bi jo razumela in skrbela zanjo. Toda po njenem prvem rojstnem dnevu sem opustila ta pristop in se slepo tipala v temi. Vse to tipanje v temi jo je prikrajšalo za toliko čudovitih izkušenj in ključnih priložnosti za razvoj. Moje obžalovanje je neizmerno! Tako kot ta mama na spletu je resnično dragoceno, da se lahko globoko zamisliš nad svojimi dejanji in se zavežeš k učenju.Mnogi drugi starši se k učenju, razmišljanju in reševanju problemov zatečejo šele, ko se pri njihovem otroku pojavijo težave. Takrat je to boleča izkušnja tako za starše kot za otroka.
${FDPageBreak}Tip 2: Naravno nadarjeni starši Blogerka Mingjing je nekoč komentirala: »Skoraj nikoli nisem sistematično brala knjig o vzgoji, saj sta me družba in življenje že naučila toliko. Vsakodnevne izkušnje in branje – najsi so povezane z vzgojo ali ne – skrbno razmišljam in uporabljam v vsakdanji vzgoji.«Kasneje, ko sem občasno prebrala odlomke iz knjig in člankov o vzgoji otrok, sem ugotovila, da se v veliki meri ujemajo z mojim pristopom, heh. Ker sem se pogosto pogovarjala z Mingjing, sem precej seznanjena z njenimi vzgojnimi praksami in dosledno filozofijo, ki se zelo podobata sodobnim pogledom na vzgojo otrok, ki jih zagovarjajo knjige. Poznam tudi druge, ki so podobni njej – ljudi, ki instinktivno vedo, kako stvari narediti pravilno, brez formalnega študija.Takšni starši instinktivno sprejemajo prakse, ki so v skladu z razvojnimi potrebami njihovih otrok, ker njihovo notranje jastvo odmeva z otrokovim duhom. Notranji svet otroka ostaja najčistejši, neomadeževan in neoporečen, najbližji bistvu človeštva. Ti posamezniki imajo bodisi dobro ohranjeno prirojeno naravo bodisi so jo gojili s samodisciplino in odkrivanjem svojega notranjega jastva. Tako razumejo bistvo človeške narave in posledično razumejo otroke.Moja draga prijateljica iz druge generacije, pisateljica pravljic Zhao Ming, je takšna oseba. Njeno srce je sončno in čisto kot otrokovo, in ko preživljaš čas z njo, jo resnično vzljubiš.Ker moram sama brati knjige, da razumem otroke, še posebej zavidam gospe Zhao. Vedno ve, kaj otroci mislijo in kako z njimi komunicirati, da jim prinese največje veselje. Poleg tega ima sama veliko svežih in zanimivih idej – je starejša oseba, ki ohranja otroško dušo, rada se uči in je polna vitalnosti.Tip tri: vedeti, kaj storiti, a ne biti sposoben tega storiti Druga blogerka, Tuttu, je podala pronicljiv komentar: »Imamo knjige, a moj mož pravi, da to, da jih imamo, še ne pomeni, da smo jih tudi pravilno prebrali. Tudi če smo jih prebrali, to še ne pomeni, da jih lahko uporabimo v praksi. Moram priznati, da ima prav.«Najbolj obupno je, da s starostjo otroka moje besede in dejanja vedno bolj odražajo napake, opisane v knjigah. Intelektualno razumem načela, toda ko se soočim s situacijami, jeza prevlada nad razumom in potrpežljivost popolnoma izgine. Ob razmisleku morda tisto, kar resnično potrebuje izboljšanje, ni znanje ali teorija o vzgoji, ampak osebna rast – razvijanje lastnega značaja.V praksi morajo vsa dobra načela vzgoje temeljiti na strpnosti in potrpežljivosti. Samo misel na to me navdaja z občutkom praznine. Prepoznavam se kot točno takšnega starša: čeprav sem se veliko učil in razumem mnoge teorije vzgoje, se v slabem stanju nezavedno vrnem k vedenju, za katerega vem, da je napačno. Zato se moram nenehno opominjati in si prizadevati za samopopolnjevanje. To je v bistvu skupna pot rasti starša in otroka.Tri stopnje starševskega učenja: Iz zgornje analize lahko vidimo, da starši, ki dajejo prednost učenju in se osredotočajo na razvoj svojega otroka, običajno preidejo tri različne faze (pot, ki sem jo prehodil tudi sam):Prva faza vključuje učenje, kako obravnavati otrokove težave. Druga faza razkriva, da so otrokove težave pogosto tudi težave staršev. Tretja faza priznava, da se morajo starši sami izboljševati in rasti skupaj s svojimi otroki. V resnici bi morali biti vsi starši hvaležni svojim otrokom. Otroci so kot ogledala; skozi njih lahko najbolj pristno odkrijemo svoje lastne pomanjkljivosti. Otroci nas motivirajo, da se nenehno učimo in izboljšujemo.Ko dosežemo notranjo rast, bosta naš odnos med staršem in otrokom ter dinamika družine dosegla harmonijo in izpolnitev, ki si ju resnično želimo.