Te deset oblik razvajanja predstavljajo tipične primere. Čeprav jih ne vsaka družina izkazuje vse, večina gospodinjstev izkazuje več vrst ali blage oblike vsake od njih, kar zahteva pazljivost. 1. Posebno obravnavanje Otrok ima v družini privilegiran položaj in je v vseh zadevah deležen posebne pozornosti. Primeri vključujejo to, da je edini prejemnik izbranih živil, pred njim pa so postavljena vrhunska živila, ki so namenjena izključno njegovemu užitku.Obravnavanje kot »edini otrok« pomeni, da stari starši morda preskočijo svoje rojstne dneve, medtem ko otrokova praznovanja zahtevajo veliko torto in razkošna darila... Takšni otroci razvijejo občutek edinstvenosti in se navadijo, da so nad drugimi, kar neizogibno vodi v sebičnost, pomanjkanje empatije in nezmožnost skrbeti za druge.Med prazniki sorodniki in prijatelji pogosto neskončno dražijo in zabavajo otroka. Včasih odrasli sedijo v krogu okoli otroka v sredini in ga nenehno spodbujajo k nastopom, ki jih spremlja neprestano ploskanje. Takšni otroci začnejo verjeti, da so središče pozornosti, in resnično postanejo »mali sonček«. Celotno gospodinjstvo se vrti okoli njih, tako da nimajo miru ves dan. Njihova pozornost je močno razpršena in v prisotnosti obiskovalcev postanejo pretirano hiperaktivni, pogosto motijo pogovore.
3. Zlahka zadovoljni
Otroci dobijo vse, kar si želijo. Nekateri starši celo dajejo

malčkom

in osnovnošolcem znatno žepnino, zaradi česar je zadovoljstvo še lažje doseženo. Takšni otroci neizogibno razvijejo slabe navade: ne cenijo lastnine, so obsedeni z materialnim udobjem, zapravljajo denar in ne upoštevajo potreb drugih. Prav tako ne kažejo potrpljenja ali sposobnosti za premagovanje težav.
4. Popuščanje lenobi
Otrokom se dovoli, da nimajo rutine pri prehranjevanju, spanju, igranju ali učenju – pustijo jim, da počnejo, kar hočejo: spijo do pozno, preskakujejo obroke, lenarijo čez dan, gledajo televizijo do pozno v noč itd. Takšni otroci odraščajo brez ambicij in radovednosti, imajo lahkomiseln odnos do življenja, se pri svojih prizadevanjih zlahka motijo in ne znajo stvari dokončati.
5. Prošnje in prepričevanje
Na primer: prepričevanje otroka, naj poje ali zaspi, z obljubo, da mu boš prebral tri zgodbe, ko bo pojedel. Otrok razvije miselnost, da bolj ko ga prosiš, bolj se upira. To ne le da ne vzgaja razsodnosti, odgovornosti ali mirnega značaja, ampak tudi spodkopava vso vzgojno avtoriteto.
6. Prekomerno varovanje in opravljanje vsega namesto njih
Ko sem nekatere matere vprašala, ali od otrok zahtevajo, da pomagajo pri gospodinjskih opravilih, so nekatere odgovorile: »Komaj prenesem, da se poškodujejo, kaj šele, da bi jih silila delati!« Druge so rekle: »Če naj 'malčki' kaj delajo, je samo še več težav – lažje je, če to naredim sama.«Tako morajo tri- ali štiriletniki še vedno jesti z žličko in se ne morejo sami oblačiti, pet- ali šestletniki pa ne opravljajo nobenih gospodinjskih opravil. Takšna prekomerna zaščita, ki otrokom odvzame veselje dela in odgovornost, da olajšajo breme staršev, neizogibno zavira razvoj pridnega, prijaznega, sočutnega, sposobnega in ambicioznega otroka. To nikakor ni pretiravanje.
7. Iz muhe delamo slona
Seveda »mlada teleta ne bojijo tigrov« – otroci se ne bojijo vode, teme, padcev ali bolezni. Po padcu se pogosto tiho poberejo in nadaljujejo z igro. Zakaj potem nekateri otroci kasneje postanejo plašni in nagnjeni k jokanju?To je pogosto posledica panike staršev in starih staršev, ko je otrok bolan ali ima bolečine. Končna posledica takšnega razvajanja je, da otrok ne spusti staršev izpred oči. Ti otroci postanejo plašni.
8. Odvzemanje neodvisnosti
V imenu absolutne varnosti starši otrokom prepovedujejo zapuščanje hiše ali igranje z drugimi otroki. Še huje, nekateri postanejo »mali repki«, ki se nikoli ne oddaljijo od staršev ali starejših – spijo se oklepajo, sedijo stisnjeni, nosijo jih na hrbtu. Obravnavajo jih, kot da bi se stopili, če bi jih premočno stiskali, ali odleteli, če bi jih spustili.Takšni otroci postanejo plašni in nesposobni, izgubijo samozavest in razvijejo odvisnost. Pogosto postanejo »tigri doma« – v družini so nasilni, zunaj pa plašni – in razvijejo hude karakterne pomanjkljivosti. 9. Strah pred izbruhi jeze Ker so bili od otroštva razvajeni, se otroci, ko so nezadovoljni, zatečejo k jokanju, ležanju na tleh ali zavračanju hrane, da bi prisilili starše.Popustljivi starši se zatečejo k prepričevanju, kapitulaciji, popuščanju in prilagajanju. Starši, ki se bojijo izbruhov svojih otrok, so neučinkoviti starši; otroci, ki udrihajo po starših ali jih karajo, postanejo brezsrčni uporniki, ki v svojem značaju sejejo seme sebičnosti, brezsrčnosti, trmoglavosti in pomanjkanja samokontrole.
10. Branjenje pred njimi
Včasih, ko oče kaznuje otroka, posreduje mama: »Ne bodi preveč strog, še je mlad.«Ko starši kaznujejo otroka, se lahko vmeša babica: »Ne moreš pričakovati preveč prehitro; izboljšal se bo sam, ko bo zrasel. Ko si bil ti v njegovi starosti, nisi bil niti približno tako dober!« Tak otrok seveda postane »neukrotljiv« – brez vsakega občutka za prav in narobe, nenehno zaščiten z zaščitnim dežnikom in zatočiščem. Posledice segajo dlje od izkrivljenega značaja in včasih povzročajo nesoglasja v družini.