Peter Pan v pravljici nikoli ne odraste, v resnici pa se moramo z odraščanjem postopoma naučiti prevzemati odgovornost in pritisk. V skupini po 80. letih je sindrom Petra Pana bolj očiten.

　　Ali imate sindrom Petra Pana?

　　Nepripravljenost nekaterih odraslih odrasti lahko postane duševna bolezen, če se razvije do skrajnosti. Bolniki se prepuščajo lastnim fantazijam, se obnašajo in govorijo kot otroci ter kažejo jasno težnjo, da nočejo odrasti, in se celo radi imenujejo veliki otroci. Zato se sindrom Petra Pana imenuje tudi odrasla infantilna motnja ali sindrom socialne odvisnosti, naslednji pa so simptomi sindroma Petra Pana:

　　1. Izogibanje odgovornosti, osredotočenost na sebe in radi krivijo druge, ko naredijo nekaj narobe.

　　2. Strah pred izzivi, pomanjkanje samozavesti in želja po umiku ob srečanju s težavami.

　　3. Odvisni, bojijo se osamljenosti, želijo, da jim nekdo pomaga rešiti vse.

　　4. Nizka frustracijska toleranca, zlahka postanejo čustveni ali obupajo, kadar jim ne gre dobro ali kadar so kritizirani.

　　5. Motnje v odnosih: pobegnejo, ko se morajo zavezati nasprotnemu spolu, zato občasno menjajo partnerje, partnerji pa so vedno mlajši in mlajši, da bi se razbremenili pritiska, da se morajo poročiti in organizirati družino.

　　6. Drugi: oblačijo se kot najstniki, kar ne ustreza njihovi starosti; obsedeni so z animejem, videoigrami in lutkami; radovedni so, radi preizkušajo nove in nenavadne stvari ter imajo radi živahno vzdušje.

　　Zavračanje odraščanja je povezano z družinsko vzgojo.

　　Po mnenju strokovnjakov je zavračanje odraščanja psihološka bolezen. Odrasli, ki so potopljeni v stanje Petra Pana, se v vsakdanjem življenju pogosto počutijo psihično izčrpane in duševno revne, kar močno vpliva na kakovost življenja. Večina vzrokov za sindrom Petra Pana je tesno povezana z družinskim vzgojnim okoljem.

　　Eden od njih je, da starši preveč skrbijo in enoplastno skrbijo za vse otrokove vsakodnevne zadeve, zaradi česar otroci nimajo dovolj psihološke vadbe, izgubljajo pobudo in nočejo odrasti; drugi je, da eden od staršev ne dobi izpolnitve in utehe v zakonskem odnosu, npr. ko je oče dalj časa odsoten, se mati počuti osamljeno in prazno ter potrebuje otroka, ki ne odraste in je ne zapusti, otrok pa nezavedno sprejme takšno vlogo. In končno, ker se zamudi kritično obdobje ločitve od staršev in odraščanja v samostojnega posameznika, je pogosto prepozno, tudi če se starši zavedajo problema in želijo otroka potisniti iz hiše v družbo.

　　Eden od načinov zdravljenja sindroma Petra Pana je "retrospektivna metoda". Pod vodstvom strokovnega psihologa se bolniki spomnijo prizorov iz otroštva, ko naj bi izražali svoje mnenje, a so starši na koncu poskrbeli zanje, in jih v mislih rekonstruirajo. Zdravnik jih spodbuja in usmerja, naj se v enakih okoliščinah odločajo sami in tako gojijo svoja mnenja.

　　Psihološka analiza o tem, da nočejo odrasti

　　Tako imenovano odraslo življenje je bilo nekaj, kar mi sploh ni bilo všeč. Kompleks, da nočem odrasti, je globoko zakoreninjen v mojem srcu. Kako dobro je, da nočeš odrasti, saj si lahko razvajen, lahko prosiš za najljubša darila, lahko počneš, kar hočeš, ne da bi razmišljal o posledicah, in lahko ti je odpuščeno, če narediš napako. Kajti kdo bi bil strog do otroka?

　　Ali je vse večja infantilizacija odraslih družbena bolezen?

　　Okoli nas je takšna skupina ljudi, ki ne odrastejo: nimajo hrane, da bi jedli doma pri starših; nimajo denarja, da bi ga porabili, iščejo starše, da bi jih prosili; oblačila so umazana, spakirana nazaj, da bi jih starši oprali; naleteli na malo razočaranja in težav, prva stvar, ki jo želite, da jo starši rešijo; in večina od njih tudi rada gleda risanke, kupuje risane igrače, raje jedo, pijejo in se zabavajo ......