Novice o starejših starših, ki jih otroci izženejo iz doma, ki pobirajo smeti, da bi financirali izobraževanje vnukov, ki jim nato ti isti vnuki zasežejo premoženje, resnično vzbujajo globoka čustva. Takšno nehvaležnost otrok in vnukov je treba obsoditi. Vendar pa bi morali tudi starši razmisliti: ali je morda ta grenki izid posledica prekomernega razvajanja? Ali je morda sedanje stanje njihovih odnosov z otroki in vnuki povezano z njihovim lastnim preteklim mišljenjem in ravnanjem?
Razmislite o strašnih posledicah razvajenosti:
Tudi če svojega otroka izjemno dobro obravnavate, prenašate vse težave zanj in ga učite sinovske pietete, kakšna psihološka sprememba se zgodi, če ga razvajate? — »Tvoja dobrota mi pripada. Če ne izpolniš mojih zahtev, si mi storil krivico. Bom zameril in zahteval maščevanje!«
V bistvu razvajanje spodkopava vsa prizadevanja za vzgojo spoštovanja do staršev, saj iz človeškega srca izključi globoko zakoreninjeno moralno načelo „pravičnosti“! Namesto da bi notranji glas otroku narekoval: „Starši so bili dobri do tebe, te vzgojili – moraš biti spoštljiv do njih in skrbeti zanje v starosti“, otrok zaradi razvajanja staršev notranje sprejme: „Starši so dobri do mene, ker je to njihova dolžnost; mi so dolžni.“.
Tako ne glede na to, ali so priča ali izkusijo težave svojih staršev, gojijo sovraštvo do njih in postanejo hladni in brezčutni. Težko je izključiti, da otroci občasno ne čutijo krivde, ko vidijo svoje starše trdo delati, in da ne čutijo moralnega pritiska, ko zahtevajo denar ali so neposlušni. Vendar moč njihovega sovraštva hitro premaga vsakršno moralno prisilo!
Razvajen otrok dejansko goji sovraštvo do svojih staršev? Zdi se precej nerazumljivo, kajne?
Pravzaprav je precej preprosto! To je logični izid miselnosti: »Tvoja dobrosrčnost do mene je samoumevna, to je tisto, kar moraš storiti, to mi dolguješ.« Z drugimi besedami, sledenje tej miselnosti neizogibno vodi k sovraštvu.
Če se namreč starševska popustljivost dojema kot obveznost, to pomeni, da otrok ne čuti dolžnosti, da bi jim izkazoval sinovsko pieteto ali spoštovanje. Psihološko morajo racionalizirati to prepričanje – da »mi starši dolgujejo« –, da bi upravičili svoje zahteve z večjo samozavestjo. Kako? S povečanjem moči sovraštva.
Pravzaprav pretirano popuščanje povzroča več kot le zamero. Če so vaše okoliščine manj ugodne, se lahko soočite ne le z sovraštvom, ampak tudi z zaničevanjem svojega otroka. V psihološkem rivalstvu socialnega položaja, če je vaš položaj v družbi nizek, postanete v njihovih očeh breme – vir sramu, katerega sam obstoj omadežuje njihovega. Morda se pritožujejo: »Zakaj mora biti moj oče ti, ne pa Li Gang?«