Vodnik: Mladi pari danes dajejo velik poudarek predporodnemu izobraževanju, da bi zagotovili, da njihovi otroci ne zaostajajo že na startu. Predporodno izobraževanje zahteva skrbno premislek. Spodaj je nekaj priporočenih predporodnih zgodb, ki bodo nosečnicam pomagale izbrati primerne zgodbe. Predporodna zgodba: Mravlja in kobilica Mravlja in kobilica sta se ohlajali. Kobilica je pela:Zima se bliža, zbrati moraš zaloge za mraz! Živimo na poljih. Mravlja se je dan in noč neprestano ukvarjala z iskanjem hrane. Čeprav je mravlja večkrat opozorila kobilico, ta ni poslušala in je nadaljevala s petjem. Ko je vreme postalo hladnejše, je mravlja opozorila: »Ko pride zmrzal, boš stradal!« Kobilica je pogledala mravljo, vendar na poljih ni našla nobenih sledov hrane.
Nekega dne, ko je mravlja sušila svoje zaloge, se je k njej približal kobilica in rekel: »Dragi prijatelj, že dolgo nisem jedel. Pripravljam se na zimo. Jaz sem dan in noč igral na svojo liro in zdaj sem lačen. Mi lahko odstopiš košček hrane?«»Ali nisi bil poleti zelo zaposlen?« je vprašal mravlja. »Zakaj nisi shranil hrane?« Kobilica je odgovorila: »Bil sem preveč zaposlen s petjem!« Mravlja je stisnil ustnice in rekel: »No, potem lahko poješ tudi skozi zimo!«
Prenatalna zgodba: Babica Borica praznuje novo leto
V gozdu je stala stoletna borica, ki so jo vsi zelo cenili. Vsi so jo ljubeznivo imenovali »babica Borica«.
Ko se je bližal babici Borici stoti rojstni dan, je celoten gozd razmišljal, kako bi lahko razveselili častitljivo starejšo.Mala žabica je slišala, da drevesa rada krasijo gobe, zato je predlagala, naj zajec nabere najlepše gobe, veverica pa jih obesijo na veje babice Borovnice. A cvetlični petelin je imel najboljšo idejo: »Zakaj ne vprašamo babice Borovnice, kakšno darilo bi si želela?« »Hvala, otroci!« je babica Borovnica zašumela z vejami.»V svojem srcu že dolgo skrivam željo,« je priznala. »Praznovala sem že devetindevetdeset zelenih poletij, vendar sem se vedno spraševala: ali bi lahko za ta rojstni dan nosila oblačilo, stkano iz snega – mehko, lahko in namenjeno novoletnim praznovanjem? Žal pa vi nimate niti enega samega snežinka!« Prebivalci gozda so postali zaskrbljeni. Kot po naključju se je bela metuljica usedla na mačkino taco.Gospodična Mačka se je nenadoma spomnila vprašanja: »Mali metulj, imaš veliko prijateljev?« »Da.« »So vsi beli? Mehki in lahki? Kot snežinke?« »Da.« In tako so se na rojstni dan babice Borovnice zbrali vsi otroci.Gospodična Mačka je rekla: »Draga babica Borovnica, zapri oči!« Ko jih je babica Borovnica ponovno odprla, je bila osupla: vsaka veja je bila okrašena z belim metuljem, ki je trepetal s krili. Beli metulji – »snežinke«. Babica Borovnica je bila navdušena. Otroci so ponovili svoje čestitke: »Srečno novo leto!Vse najboljše za rojstni dan! Srečno novo leto!«
Prenatalna zgodba: Gospod Plah
Živel je gospod, ki je bil tako plah, da so ga vsi klicali gospod Plah.
Nekega dne je gospod Plah v kleti ujel miško. Miška se je upirala in jokala: »Pusti me! Hitro me spusti! Če bom stopila z nogo, se bo cela hiša podrla!«Gospod Strahopetec je bil prestrašen, jo takoj spustil in ji dovolil, da ostane v kleti. Mišja mama je jedla in pila, kolikor je hotela, in rodila veliko mišjih mladičkov. Mladički so zrasli v odrasle miši in kmalu je bila klet polna miši. Mišja mama je nato od gospoda Strahopetca zahtevala, da zamenjata hiši. »Zamenjata hiši?« je vprašal gospod Strahopetec. »Da, zamenjata hiši!« so v en glas odgovorile miši.
Sedaj miši živijo v prostrani, svetli dnevni sobi, pojejo in plešejo, se gostijo in pijejo v dišeči kuhinji, vsak dan živijo, kot da bi bil praznik. In gospod Timid? On prebiva v temni, hladni kleti – kako žalostno. Nekega dne je mati miš spet zavreščala na gospoda Timida: »Misliš, da si zaslužiš tako čudovito klet? Izginite!« »Kaj?!" Gospod Strahopetec je v paniki udaril z desno nogo. »Bum!« Miške so se prestrašene razbežale, se prijele za glave in mislile, da je prišlo do potresa. Gospod Strahopetec je zagrabil metlo, pometal sem in tja in vse miške pregnal iz hiše. Otroci, ali je gospod Strahopetec še vedno strahopeten?Zakaj ne bi bil?
Prenatalna zgodba: Človek lubenica
Za tek na sto metrov je potreboval 100 minut, v skoku v višino je preskočil le 10 centimetrov – športna vzgoja je bila najmanj priljubljen predmet Človeka lubenice. Medtem ko so se njegovi sošolci zbrali na igrišču, je pobegnil iz šole. Da bi se izognil športni vzgoji, ni imel druge izbire, kot da je izpustil pouk. Sonce je ogrelo igrišče.Ko je Človek lubenica dremal v senci drevesa, je nenadoma zaslišal klic na pomoč. Nekaj zlobnih kobilic je nadlegovalo ubogo Deklico češnjo.
„Nehajte! Ne nadlegujte!“ je pogumno izjavil Človek lubenica.Vodni melon jih ni vzel resno. Z valom svojega velikega trebuha je zlikal grde žuželke v blato. »Veliki brat Vodni melon, si neverjeten! Si zagotovo rokoborec, kajne?« ga je občudovala Mala češnja. »Niti najmanj,« je odgovoril Vodni melon, v zadregi. »Moje ocene iz športne vzgoje so grozne.«
»Ni važno. Lahko se pridružiš šolski rokoborski ekipi – zagotovo boš prvi.« Lubenica je oklevala: »Res bi lahko?« In tako se je lubenica pridružila rokoborski ekipi. Trening je bil naporen; lubenica se je bala, da ne bo zdržala do konca.Mala češnja se je pohitela, da bi ga spodbudila: »Ni problema, samo vztrajaj. Zagotovo boš osvojil prvo mesto na rokoborskem tekmovanju.« S spodbudo prijateljice je Watermelon Man vztrajal.
Vsako jutro so ga vsi videli trenirati na pobočju. Ko je prišel dan tekmovanja, so sodelovali vsi mladi tekmovalci iz vasi, Watermelon Man pa je zmagal.Po tem, ko je premagal številne nasprotnike, se je Watermelon Man uvrstil v finale. Njegov nasprotnik je bil bodičasti Durian. Little Cherry in gledalci so ga navijali. Toda Durian je namerno prijel Watermelon Mana s svojimi bodicami. Watermelon Man je premagal bolečino, Duriana prevrnil na hrbet in postal prvak v rokoborbi.