Naš sin je bil star malo več kot eno leto, ko je med hojo spotaknil. Ko me je zagledal v bližini, je iztegnil svojo drobno roko in prosil za pomoč, da bi se dvignil. Pretvarjal sem se, da ga ne vidim, in odšel naprej. Moja žena, zmedena in rahlo razburjena, je začela hiteti k njemu, da bi ga dvignila. Dal sem ji znak, naj ostane.Pogledal je okoli sebe in ugotovil, da mu nihče ne bo pomagal. Položil je roke na tla in se opotekel na noge, njegov majhen zadek pa je štrlel v zrak. Nasmehnil sem se in tudi moja žena se je nasmehnila.
Ko je prvič poskusil sladkarije, sem ga pustil, da sam ugotovi, kako se olupi ovoj. Potegnil in raztrgal ga je, a brez uspeha. Nazadnje je preprosto pregriznil ovoj in sladkarijo skupaj in izvlekel bonbon.Kasneje, ko je jedel pomaranče ali kuhana jajca, sem vztrajal, da uporablja usta in ne moje roke.
Prav tako sem ga naučil, da po igri pospravi svoje igrače. Nekoč, ko je imel visoko vročino, se ni hotel pospraviti po igri z igračami. Vztrajal sem, da to stori sam, in mu zagrozil, da sicer ne bo smel več igrati z njimi. Na koncu jih je pospravil, medtem ko je glasno jokal.
V vsakdanjem življenju pogosto opazimo ta pojav: bolj kot so starši pridni, bolj so otroci leni; nasprotno pa v gospodinjstvih, kjer so starši manj aktivni, otroci pogosto odraščajo bolj sposobni. Zato menim, da se morajo starši pri vzgoji otrok naučiti biti ustrezno »leni« – otrokom omogočiti, da samostojno raziskujejo, premagujejo izzive in se učijo veščin reševanja problemov.