Članek tajvanskega avtorja Li Kunshana, objavljen v China Times Electronic News, poudarja, da besede in dejanja majhnih otrok pogosto odražajo besede in dejanja odraslih. Da bi otroke dobro vzgojili, je prvi korak, da jim damo dober zgled, ki mu lahko sledijo.
Odlomek iz članka se glasi:
Sredi živahnega vrveža na postaji Hualien na Tajvanu je moj sluh prebudil jasen, a neomajen otroški glas: »Oči, ti si tako nadležen! Si neuporaben!« Moški, ki je stal le nekaj metrov stran, je globoko vzdihnil. Nisem mogel pogledati k njemu, saj sem vedel, da se mora počutiti popolnoma ponižanega.
V trgovini Toys 'R' Us nedaleč od mojega doma v ZDA sva z sinom čakala v vrsti, da bi plačala, medtem ko je približno desetletni deček igral z razstavljenimi izdelki. Njegov oče ga je mirno prosil, naj neha dotikati stvari. Deček se je obrnil in odvrnil: »Pusti me pri miru!«Pričakoval sem, da bo oče planil v jezo in ga kaznoval, vendar si je le popravil nos in ni rekel ničesar.
Ko sem sam čakal na hitri vlak na postaji Qingdao in prenašal dušljivo vročino, je en sam stavek pretrgal tišino kot ledeni kapljic, ki mi je po hrbtu poslal mraz: »Prepočasi pahljaš. Pahlja hitreje.«Nisem mogel, da ne bi pogledal v stran na znojeno mamo in vladarja, ki ga je negovala. Po predavanju v Hsinchu na Tajvanu sva s prijateljem sedla v taksi. Ostrooki voznik je iz najinega kratkega pogovora ugotovil, da sva učitelja. Zato naju je resno vprašal: »»Otroci so v redu, ko so mladi, še vedno dovolj poslušni; ko pa dosežejo adolescenco, postanejo neobvladljivi, vedno slabši in slabši. Kaj se dogaja?« S prijateljem sva si izmenjala zmedene poglede, nevedoč, kako naj odgovoriva. Oba sva imela v družini najstnike in čeprav so imeli značilne nestanovitne hormone adolescence, se noben od njih ni poslabšal.
Majhni otroci govorijo žaljivo – ker odrasli, ko so jezni, zatečejo k grajanju
Malčki, ki grajajo svoje starše ali jih obravnavajo kot služabnike, in najstniki, ki se zdijo vse slabši – nobeden od njih se ni rodil tak. To je njihovo okolje, ki goji te navade nespoštovanja in žaljivega govora;Odrasli so tisti, ki nezavedno in sčasoma otrokom dopuščajo, da razvijejo to egocentrično držo in navado verbalne agresije. Ko majhen otrok izreče žaljive besede, kot so »Si neuporaben!« ali »Sovražim te«, le posnema izraze jeze, ki jih je opazil. Iz vedenja odraslih v svojem okolju se nauči, da se jeza izraža z »kričanjem«.Od odraslih se naučijo odgovarjati na jezo z »žaljivimi besedami«. Izraz »Si neuporaben!« je verjetno nekaj, kar je otrok slišal od očeta ali matere! Ko se pari prepirajo pred otrokom ali eden od partnerjev pogosto ponižuje drugega z uporabo takšnega jezika v prisotnosti otroka, otrok odpre svoj kanal učenja in hkrati absorbira »tako se izraža jeza« in »to so besede, ki jih lahko rečeš, ko si jezen«.
Učenje majhnega otroka je podobno kameri ali gobi: vsrkava vse brez razlikovanja, saj se njegovo življenje šele začenja in mora zgraditi svoj inventar. Če inventar, ki ga zagotovijo odrasli, sestavljajo prijazni vzorci komunikacije, se otrok postopoma nauči komunicirati; če pa ga sestavljajo žaljive, agresivne besede, se otrok postopoma nauči odgovarjati na enak način.
Majhni otroci nimajo spoštovanja do drugih, ker odrasli vse osredotočajo na njih.
Od odraslih zahtevajo z največjo vztrajnostjo: »Prepočasi pihaš, pihaj hitreje.« To izhaja iz njihovega vzgojenega odnosa in jezika, kjer se vse vrti okoli njih.Ker odrasli v njihovem okolju nenehno delajo stvari zanje in razmišljajo zanje, se otroci naučijo, da so njihove potrebe središče vesolja. Iz nenehnih opravičil odraslih se naučijo pojasnjevati pomanjkljivosti odraslih z miselnostjo: »To je krivda odraslih.«»Premalo hitro mahaš, mahaj hitreje.« Ta izjava verjetno izhaja iz tega, da otrok od odraslih nenehno sliši odgovore, kot je »V redu, že delam tako hitro, kot lahko«. Ko se odrasli po nepotrebnem žrtvujejo, da bi za otroka naredili vse, otrok odpre svoje kanale učenja in hkrati vsrka lekciji: »Moje potrebe so najpomembnejše« in »Moje potrebe morajo izpolniti drugi«.
Samozavest majhnega otroka deluje kot kamera ali goba. Najprej se zazna in razume skozi oči odraslih v svojem okolju. Saj še ne ve, kdo je in kaj je sposoben. Svojo samopodobo, samozavest in samospoštovanje mora sestavljati košček za koščkom, kot sestavljanko.
Kako naj odrasli odgovorijo?Začeti je treba z malenkostmi vsakdanjega življenja, s kultiviranjem navad potrpežljivosti in upoštevanja drugih. Predstavljajte si na primer, da ravno strastno mešate jed, ko vaš otrok zahteva, da takoj poiščete njegovo igračo. Morda se vdaste njegovim solzam, neradi odložite lopatico in se namrščite, medtem ko se hitite iskat igračo. Ta navada lahko otroku privzgoji egocentrično miselnost in vedenje.
V takih situacijah se lahko namesto tega mirno obrnete na otroka in rečete: »Pomagal ti bom najti jo, ko bom končal s tem jedilom. Prosim, počakaj trenutek.« Čeprav bo otrok morda nezadovoljen, ker je njegova potreba odložena, je to dragocena priložnost za pozitivno vzgojo – naučite ga potrpežljivosti in spoštovanja potreb odraslih. Ko po pripravi obroka poiščete igračo, ne pozabite dodati: »Hvala, da si počakal na mamo!« To otroku pomaga razumeti, da je njegovo čakanje izraz spoštovanja; njegovo čakanje je pozitivna izbira. V skrbnem okolju se otroci naučijo skrbeti; v spoštljivem okolju se otroci naučijo spoštovanja. To tradicionalno načelo vzgoje nikoli ne izgubi veljave. Ni slabih otrok, so le starši, kot ste vi in jaz, ki jim dopuščajo, da razvijejo slabe navade...